Kako si? Shajam.

Najbrž se lahko strinjamo, da ima revščina veliko negativnih posledic. Toda kaj so in kako se povezujejo s psihologijo?

Da bi bolje raziskali povezavo med revščino in posameznikom, smo štiri članice DŠPM (Urška Drofelnik, Katja Doliška, Mirjam Fašmon in Nina Venta) organizirale okroglo mizo na temo Kdo je kriv za revščino? pod okriljem projekta Kako si?, ki ga vodi DŠPS. Potekala je na dan duševnega zdravja (10. 10. 2019 ob 17.00) v amfiteatru Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, prisluhnilo pa je veliko študentov in drugih obiskovalcev ter medijski portal Maribor24.

Povabili smo pet gostov. Boštjan Cvetič je pravnik in strokovni delavec na področju socialnega varstva, ki nam je zaupal svoje izkušnje ob delu z brezdomci. Romana Zidar je socialna delavka, ki pri UNICEF-u deluje kot zagovornica otrokovih pravic na področju migracij. Psihološki pogled na problematiko revščine sta zastopala dva psihologa, Nejc Plohl in Urška Živkovič. Prvi je zaposlen na FF UM in aktiven na številnih raziskovalnih in razvojnih projektih, predvsem s področja socialne psihologije. Druga dela na Slovenski filantropiji in nam je poleg teoretične perspektive ponudila še praktično na primeru beguncev. V pogovoru je sodeloval še doc. dr. Tibor Rutar iz oddelka za sociologijo na FF UM, avtor različnih člankov in knjig, ki je pomagal postaviti revščino v širši kontekst. Z nami je sodelovala tudi primarija otroške psihiatrije dr. Anica Mikuš Kos, ki je pripravila sestavek o povezavi med revščino in duševnim zdravjem otrok. Okroglo mizo sem moderirala študentka Mirjam Fašmon.

Najprej smo opozorili, kaj so nevarnosti odraščanja v revščini. Pri otrocih se lahko razvijejo težave pri učenju, občutek izključenosti, slabša samopodoba ter razne psihosocialne težave, tudi disocialno vedenje. Živijo z občutkom nepravičnosti in stigme ter s povečano verjetnostjo, da bodo pomanjkanje doživljali tudi v odraslosti. Prav tako odraslim iz nižjega socialnega razreda ni lahko, saj so žrtve stereotipov in idej, da si nekateri revni zaslužijo pomoč, drugi pa ne. Številni si stežka poiščejo pomoč, ne le pri materialnih težavah, temveč tudi pri duševnih stiskah.

Posvetili smo se naslovnemu vprašanju »Kdo je kriv za revščino?« ter spoznali, da bi pogosto krivdo najraje naprtili posamezniku, saj tako ohranimo svojo vero v pravični svet. Prepričanje, da si velik del materialno ogroženih posameznikov zasluži biti revnih, saj so leni, neodgovorni ipd., še posebej pogosto zasledimo v kontekstu političnih kampanij (npr. pri Reaganu, predsedniku ZDA od 1981-1989) ali pri posameznikih, ki so premožni ter želijo verjeti, da so za svoj uspeh v celoti zaslužni sami, neodvisno od drugih dejavnikov. Med dejavnike, ki vplivajo na revščino, sodijo nižja stopnja izobrazbe, nižja delovna aktivnost staršev, izvor iz enostarševske družine, migrantski status staršev ipd. Pomembno je, kako si posameznik interpretira vzroke za svoje pomanjkanje, kar razlaga atribucijska teorija. Če meni, da so vzroki nespremenljivi ali izven njegovega nadzora (npr. odpustili so me, ker sem nesposoben), bo manj aktivno pristopil k reševanju situacije, kor če meni, da jih lahko nadzira.

Poleg analiziranja vzrokov revščine smo se vprašali, ali družbena neenakost ni nekaj naravnega oz. nujnega, po logiki če imajo nekateri več, je logično, da imajo drugi manj. Razvnela se je debata, iz katere lahko zaključimo, da cilj reševanja revščine ne pomeni zmanjševati družbeno neenakost na nič, temveč nuditi državljanom čim bolj enake priložnosti ter zagotavljati, da imajo tudi posamezniki z nižjim socialno-ekonomskih statusom ustrezne razmere za preživetje. Relativno revnih je v Sloveniji med 13 in 15% oz. pod pragom revščine živi 45 000 otrok, medtem ko absolutno revnih (ki bi morali preživeti z manj kot enim dolarjem na dan) praktično ni. Udeleženci so se strinjali, da njihova situacija ni primerna, poleg finančnih težav pa doživljajo še psihološke.

Tako ima psihologija veliko priložnosti za delo z revnimi. Enega večjih problemov predstavlja nizko število psihologov v zdravstvu, kar pomeni, da številnim preostanejo le privatniki, ki si jih ne morejo vedno privoščiti. Poleg skrbi za duševno zdravje je vloga psihologije še v raziskovanju psiholoških dejavnikov, ki pripomorejo k revščini (naučena nemoč, interpretacija vzrokov za revščino, stigma) ter iskanje načinov, ki se posamezniku pomagajo prebiti iz kroga revščine. Nenazadnje je potrebno še kritično nasloviti stereotipe o revščini in revnih ter podati bolj celostne razlage.

Dogodku je sledila pogostitev s pecivom, ki ga je sponzorirala Pekarna Strnad d.o.o, za pijačo pa se lahko zahvalimo vinski kleti Andrejc ter Zlatemu griču.

Mirjam Fašmon